Ko sem bila majhna, sem z babico počela marsikaj. Skupaj sva se veliko ukvarjale s športom. To je pomenilo tek, kolesarjenje, hoda v hribe, plavanje, fitnes in podobno. Velikokrat me je prijavila na razna dobrodelna tekmovanja, ki sva se jih potem skupaj udeležile. To je res bilo nekaj lepega kar sva imele midve.
Vsako leto je bilo nekaj. Najprej tek, potem sva se tega naveličale in prešle na fitnes, potem iz fitnesa na kolo, potem pa še na plavanje in hribe. Bilo je res lepo obdobje najinega življenja. To sva počeli skoraj celo mojo osnovno in srednjo šolo. Res je bilo super. Potem pa sem imela seveda jaz malo več obveznosti, ona pa se je z leti lepo upokojila. Prišlo je obdobje, ko sem se jaz preselila na obalo, kar je pomenilo, da se nismo videli več tako pogosto. To sem seveda hotela preprečiti, zato jo vedno ko pridem nazaj jo obvezno obiščem.
Zadnje čase mi je nekam slaba in ne vem kaj je narobe. Vedno je imela to energijo in željo po avanturi, sedaj pa sedi na kavču ali pa leži na postelji, kot da ne mora delati ničesar. Končno mi je povedala, da gre za revmatoidni artritis. Rekla je da se je začela boriti in da jo res boli ta revmatoidni artritis. Nima več energije za nič in nič noče delati. Seveda sem želela malce preveriti ta revmatoidni artritis in sem ugotovila, da zdravila žav res še ni, a da lahko veliko narediš s pomočjo strokovnjakov. Začela sem jo siliti, da se odpravi k zdravniku vsaj pokazati, da bo potem imela spet voljo iti vsaj na en sprehod, če že ne kaj drugega.
Rekla mi je da bo poklicala do naslednjič ko pridem in to mi je tudi obljubila na kar sem bila jaz zelo ponosna in komaj čakam moj naslednji obisk k njej.