Sedaj, ko se spominjam nazaj, sem jezen sam nase, da sem živel na takšen način. Kako sem lahko dovolil, da je moje misli zasedla beseda rak in mi tako krojila dneve in mesece. Postal sem človek brez nasmeha, planov, ustavil sem se, kot da je prihodnost temačna. Zakaj pride do tega še danes ne vem, a ni mi bilo lahko.
Meni srednja leta niso prinesla nič dobrega, glede razmišljanja, postal sem zamorjen in tako počasi izgubljal vso svojo družbo, ker sem razmišljal negativno, kaj bo z menoj, kaj če bo v moj življenje posegel rak, kako bom živel na stara leta in ali jih bom sploh dočakal. Takšna vprašanja te ne pripeljejo daleč. Vedno bolj postaneš zamorjen in povem vam, da brez strokovne pomoči skoraj ne gre. Jaz sem si jo poiskal, ker sem videl, da tako ne gre in že na prvem pogovoru, ko sem poslušal sam sebe, sem bil zgrožen. Govoril sem samo negativne stvari, kako je težko živeti, kako je življenje kratko, kako je rak pogosta bolezen v naših časih. Tako, da meni takrat spremeniti razmišljanje je bilo težko. A je šlo. To pa samo zaradi kombinacije pogovorov in počasi spremembe življenjskih navad. Ko sem začel početi nove in nove stvari, nisem imel več časa razmišljati negativno, ali bo rak napadel tudi mene, ali bo naslednji dan lep. Enostavno so bili moji dnevi polni dogodkov.
Tako sem se rešil slabih misli, rak je bila beseda, ki je nisem več izgovarjal, tudi moje počutje je bilo čisto drugačno, moje telo je imelo energijo, to pa je to, kar človek potrebuje, zdravo in energijsko telo, kajti če nimaš energije, potem ne moreš imeti lepih dni. Moje življenje je danes lepo, rak obstaja, a pri meni nima vstopa niti v moje misli, kaj šele v telo. Sedaj vem, da bom živel še kar nekaj časa, če se bom tako odločil sam.