Ko sem bila mlajša, se nisem nikoli obremenjevala s položnicami. Računi so bili nekaj, kar so urejali starši, kasneje pa so se plačevali ‘sami od sebe’ – trajnik in pozabim. Vse dokler se niso cene elektrike začele resno spreminjati. Tistega meseca, ko je znesek poskočil skoraj za polovico, sem prvič sedla za mizo s kalkulatorjem in odprla vse stare račune.
Nisem mogla verjeti, koliko porabimo. V hiši, kjer nas je le nekaj, je bilo število kilovatnih ur skoraj smešno visoko. Začela sem opažati stvari, ki so prej ostajale nevidne – polnilec, ki je ves čas v vtičnici, star hladilnik, ki brni dan in noč, svetloba, ki sveti tudi, ko ni nikogar v prostoru. Šele ko so cene elektrike začele pritiskati na denarnico, sem razumela, kako brez razmisleka trošimo energijo.
Z možem sva si postavila izziv. En mesec bolj zavedne porabe. Kupila sva pametni števec, zamenjala nekaj naprav in uvedla pravilo ‘ugasni, če ne uporabljaš’. Priznam, sprva je bilo tečno. Zdelo se mi je, da moram ves čas paziti. Ampak ko sva po prvem mesecu videla, da so cene elektrike padle za skoraj petino, sem dobila zagon.
Še bolj kot prihranek me je presenetil občutek nadzora. Ni šlo več samo za denar, ampak za odgovornost. Spoznala sem, da cene elektrike niso nekaj, kar se nam ‘dogaja’, ampak nekaj, kar soustvarjamo s svojimi odločitvami. In da majhne spremembe – ugašanje luči, uporaba pralnega stroja ponoči, zamenjava žarnic – resnično naredijo razliko.
Zdaj vsak mesec spremljam porabo, skoraj kot igro. Kadar račun pade, sem ponosna, kot bi osvojila kak cilj. Če se dvigne, poiščem razlog. Naučila sem se, da cene elektrike niso le številke na papirju, ampak zgodba o tem, kako živimo – koliko mislimo naprej, koliko spoštujemo vire, ki jih imamo.
In čeprav vem, da ne morem vplivati na trg ali politiko, vem, da imam vpliv doma – v tem, kako ravnam. Danes mi vsaka prižgana luč pomeni nekaj več kot svetlobo. Pomeni izbiro.